Ljudje včasih pozabimo, da so majhne stvari tiste, ki štejejo

Diagnozo sem dobila pri 23 letih, danes pa sem stara 41 let. Takrat se je zame marsikaj spremenilo, ampak na življenje gledam s polno pozitivne energije in volje do premagovanja ovir.

ZGODBA

Zaposlena sem v psihiatrični bolnišnici Ormož, kjer delam po 6 ur. Največ preglavic mi povzroča utrujenost, zato imam večkrat težavo z organizacijo dneva, pa vendar sem se odločila, da bom močnejša od tega, zato sem se nedolgo nazaj vpisala na šolo za zakonske in družinske študije. To sem si vedno želela. Za nadgraditev znanja nikoli ni prepozno.

Veliko energije mi “poje” tudi kužek, ki ga z veseljem kdaj sprehodim, v kolikor mi to dopušča počutje. Najpomembnejše je to, da imaš ob sebi ljudi, ki jim lahko poveš, da jih imaš rad. Z možem skupaj rasteva, se pogovarjava in ustvarjava skupaj – zgradila sva tudi hišo, v kateri vzgajava prečudovito hčerko.

Vesela sem, ker se lahko zjutraj sama vstanem, se oblečem in odpeljem v službo. Najbolj so mi pomembne majhne stvari in nič v življenju mi ni samoumevno. Največjo zmago doživim, ko lahko operem en pralni stroj, ko lahko skuham kosilo. Ljudje bi morali biti bolj osredotočeni na to, kaj zmorejo in ne česa ne. Pa kaj, jaz ne morem v gore, ne morem na kolo, ampak zmorem ogromno. Rada se pohvalim kaj sem naredila danes. Rada se pohvalim, ko uspem počistiti kopalnico v enem kosu. Včasih ljudje pozabimo, da štejejo majhne stvari. Da štejeta opora in pogovor. Kako lahko ljudje, zdravi ljudje pravijo, da česa ne zmorejo. Kako? Še vedno lahko objameš otroka, še vedno lahko nekomu rečeš, da ga imaš rad. To so stvari, ki jih zmorem jaz, marsikdo, ki je zdrav, pa tega ne zmore.