Upanje umre zadnje

Svojo diagnozo sem dobila pri 26 letih. Ravno sem zaključevala magisterij in se veselila "odraslega" življenja, s partnerjem sva gradila hišo, prvi otrok je bil na poti ...

ZGODBA

Potem pa se je začelo … telo me je nehalo “ubogati”, najprej sem začela brskati po internetu, kaj bi to lahko bilo, potem pa se je poslabšalo do te mere, da sem v enem trenutku komaj hodila. Takrat se je moj mož odločil, da me odpelje k zdravniku. Tam so me takoj napotili v Ljubljano na Nevrološko kliniko. Priznam, strah me je bilo. Priznam, ne spomnim se točnega trenutka, ko so mi postavili diagnozo, ker je bil moj um popolnoma zamegljen. Bila sem tako prestrašena. Moje življenje se mi je odvilo pred očmi. Sesul se mi je svet. Pa se nisem dala! Brskala sem o tej zahrbtni bolezni, se priključila različnim delavnicam, društvom, kjer sem dobivala več in več informacij. Ugotovila sem, da lahko živim. Tudi, če imam MS. Hvaležna sem za oporo moža, hvaležna sem, da me je držal pokonci najin načrt za prihodnost, ki se ni spremenil. Odločila sem se, da me bolezen ne bo ustavila in me ni. Živim. Poslušam. Ustavim se. In sem hvaležna za vse trenutke. Življenje je lepo in s trdno voljo lahko premagamo vse.