Vsak zase ve, kaj je zanj najboljše …

Pred 18 leti, v času velike noči sem spoznala zahrbtno prijateljico multiplo sklerozo, ki je od takrat naprej del mojega življenja.

ZGODBA

Velikonočne praznike imam v slabem spominu. Spomnim se, ko sem med prazniki delala na intenzivni negi in sem kar naenkrat začutila, kot da imam elektriko v blazinicah prstov. Pogovorila sem se z zdravnico in odšla na pregled k nevrologu.

Na začetku sem dobila diagnozo benigne multiple skleroze, kasneje pa se je situacija poslabšala in postala zame zelo težka.

Kljub multipli sklerozi se trudim živeti aktivno življenje. Še vedno sem zaposlena kot medicinska sestra. V prostem času rada hodim na sprehode in kolikor mi čas dopušča, pozornost posvečam tudi vrtnarjenju.

Po diagnozi multiple skleroze na življenje gledam drugače. Ni več hitenja in norenja, vzamem si lahko čas zase, predvsem pa imam proste vikende. Drobni trenutki so tisti, ki štejejo. To je čas, ko zjutraj vstanem in se v miru oblečem, ko s partnerjem spijem kapučino in čas, ki ga preživljam z družino. To mi pomeni največ.

Multipla skleroza me spremlja že toliko časa, da o njej sploh ne razmišljam več. Na začetku mi je bilo težko. Bila sem šokirana, razmišljala sem, zakaj se je to meni zgodilo, kaj me čaka. Veliko sem se pogovarjala s svojim možem in bližnjimi znanci. Sedaj mi vsi domači in bližnji prijatelji pravijo, da zelo dobro izgledam in da se mi ne pozna, da bi imela kakršno koli bolezen.

Pomembno je, da se ne smilimo samemu sebi in da se ne primerjamo z drugimi. Vsak bo zase vedel kaj je zanj najboljše.